in hladno še žarela bo modrina,
nad soncem srepim jadro ždelo
in mirno plula bo vedrina v lastno sinjost brez meja.
in hladno še žarela bo modrina,
nad soncem srepim jadro ždelo
in mirno plula bo vedrina v lastno sinjost brez meja.
in poguba je svetost, ki se šopiri na kičasti vzpetini
in roko si podaja s sosedo, učenostjo lažno,
ki razdaja se v dobri veri, da presvetlí zamere,
ki od pamtiveka kuhajo se v ognju tlečem.
in poguba je svetost, ki se šopiri na kičasti vzpetini
in roko si podaja s sosedo, učenostjo lažno,
ki razdaja se v dobri veri, da presvetlí zamere,
ki od pamtiveka kuhajo se v ognju tlečem.
ki bobniče v ušesju preglasi,
ko zadoni veselja pramen
in v ponor odnese veter zadnji piš,
mogočno dvigne se postava,
ki zgleda kot ognjeni ptič.
ki bobniče v ušesju preglasi,
ko zadoni veselja pramen
in v ponor odnese veter zadnji piš,
mogočno dvigne se postava,
ki zgleda kot ognjeni ptič.
v brezvetrju zrcali se obzorje vase,
odseva to, kar ni, nikoli ni bilo, ne bo.
v brezvetrju zrcali se obzorje vase,
odseva to, kar ni, nikoli ni bilo, ne bo.
ki podobo lastno brezoblično kázi,
ko iz oči v oči obraz zre v svoj izraz.
ki podobo lastno brezoblično kázi,
ko iz oči v oči obraz zre v svoj izraz.
in brez spomina perspektive,
le groba sila, ki ne zgine,
ko se bliža sodni dan.
in brez spomina perspektive,
le groba sila, ki ne zgine,
ko se bliža sodni dan.
v okrogli nič zapluje,
če po širini greh
pod obzorjem se uzre
in če v trušču pesem neha,
ni več povratka ne slovesa.
v okrogli nič zapluje,
če po širini greh
pod obzorjem se uzre
in če v trušču pesem neha,
ni več povratka ne slovesa.
ko na oblem produ se adonis zvira
in zgrinjajo se svatje na svatbo brez nevest.
ko na oblem produ se adonis zvira
in zgrinjajo se svatje na svatbo brez nevest.
in odmev posluša se, dokler ne onemi;
oglato sonce spušča se v zaton
in najbolj glasen ta je, ki ga ni že davno.
in odmev posluša se, dokler ne onemi;
oglato sonce spušča se v zaton
in najbolj glasen ta je, ki ga ni že davno.
ki sama zase še ne ve;
od vina rdeča bolečina
povzpenja se po stenah lastnega prezira.
ki sama zase še ne ve;
od vina rdeča bolečina
povzpenja se po stenah lastnega prezira.
ki vsak jo išče, najde jo pa le bedak;
privlači me neznano in vse domače mi ne pomeni nič,
oglato meni je okroglo, valovito gladko,
dolgo pa je kratko.
ki vsak jo išče, najde jo pa le bedak;
privlači me neznano in vse domače mi ne pomeni nič,
oglato meni je okroglo, valovito gladko,
dolgo pa je kratko.
in hrepeneči jok ostane v prsih;
jedrnato gleda se beseda,
ki z ustnic v ušesa kroži.
in hrepeneči jok ostane v prsih;
jedrnato gleda se beseda,
ki z ustnic v ušesa kroži.
in smeh se našel bo v stoku,
v okovih bo svoboda najbolj sladka
in dež bo v sončnih žarkih žlobudral.
in smeh se našel bo v stoku,
v okovih bo svoboda najbolj sladka
in dež bo v sončnih žarkih žlobudral.
in obraz se ne uzre v vodi luž,
bolščeče sonce se nad sebe vzpenja
in daleč, daleč je njegov zahod.
in obraz se ne uzre v vodi luž,
bolščeče sonce se nad sebe vzpenja
in daleč, daleč je njegov zahod.
in pogled tavajoči se vrača v oko,
ki ne zmore radostnega pomežika
v pozdrav poslavljajočega se dneva.
in pogled tavajoči se vrača v oko,
ki ne zmore radostnega pomežika
v pozdrav poslavljajočega se dneva.
v globoki lok se čer prikloni,
vonjava se svetlí neprava,
rahlo se obuzda vrisk še prosti.
v globoki lok se čer prikloni,
vonjava se svetlí neprava,
rahlo se obuzda vrisk še prosti.
ko pobira drobce iz smeti
in jih v bisere nabira
ter odstira svet neznan?
ko pobira drobce iz smeti
in jih v bisere nabira
ter odstira svet neznan?
Hladno sanja ozračje spoznanj
v negibna stanja odsevov spomina
na eterična bitja vetrnjakov,
ki bodo naselila prostranstva odmevov,
v katerih že davno več ni ljudi.
Hladno sanja ozračje spoznanj
v negibna stanja odsevov spomina
na eterična bitja vetrnjakov,
ki bodo naselila prostranstva odmevov,
v katerih že davno več ni ljudi.
in lučke cingljajo veselo naprej.
Ko znova začenja se igra brez mej,
omama vre v kotlu in nič ne obeta.
in lučke cingljajo veselo naprej.
Ko znova začenja se igra brez mej,
omama vre v kotlu in nič ne obeta.
in v dalj se zlivajo bližine,
se glas odločil je, da nem bo,
in vsak je gib začetek prekinitve.
in v dalj se zlivajo bližine,
se glas odločil je, da nem bo,
in vsak je gib začetek prekinitve.
kar je, to ni, čeprav se zdi obratno,
ko vzvratno ladja odbrzi naprej.
kar je, to ni, čeprav se zdi obratno,
ko vzvratno ladja odbrzi naprej.
negiben skovik leskeče se
v breznu gladine ponavljanih dni.
negiben skovik leskeče se
v breznu gladine ponavljanih dni.
prva nekaj hoče, druga na pretek ima vsega,
prva je živahna, druga je od vekomaj spokojna,
ena živi tu in zdaj, druga v večnost se razteza,
naprej in nazaj.
prva nekaj hoče, druga na pretek ima vsega,
prva je živahna, druga je od vekomaj spokojna,
ena živi tu in zdaj, druga v večnost se razteza,
naprej in nazaj.
si našel žrtve in morilce
pod očesom večno srepim,
ki ne loči pravde od krivice.
si našel žrtve in morilce
pod očesom večno srepim,
ki ne loči pravde od krivice.
brezskrbno vzhodni vlak zapelje
tja, kjer ravna so gorovja
in gladina se v globino skrije.
brezskrbno vzhodni vlak zapelje
tja, kjer ravna so gorovja
in gladina se v globino skrije.